Strune

Vsako leto, ne glede na vrsto sezone, se pri pridelavi krompirja pojavljajo strune, ki lahko delajo večje gospodarske škode. V krompir vrtajo plitve ali globoke rove, ki jih napolnijo s svojimi iztrebki. Pridelek gomoljev poškodovan od strun je grdega videza in neprimeren za trženje ter prehrano ljudi. Tudi ko je manjši delež pridelka poškodovan, je s sortiranjem in prebiranjem praktično nemogoče odstraniti vse napadene gomolje, saj so luknjice zelo majhne in jih ne opazimo. Sodoben potrošnik je postal zelo zahteven za kakovost krompirja in kupuje vse več opranega krompirja, na katerem lahko vidimo še tako skrite napake. Močno poškodovan krompir od strun ni več tržno blago in ga je praktično možno prodati le za živinsko krmo.

Strune so ličinke hroščev pokalic (Elateridae) in so bleščeče rumene ali rjavo-rumene barve. Dolge so do 35 mm, odvisno od vrste in starosti. Razvoj hroščev pokalic traja 3 do 5 let. Hrošči in ličinke, ki so stare eno leto, so praktično neškodljive. Enoletne strune se prehranjujejo z organskimi ostanki v tleh zato ne delajo škode na poljščinah. Veliko bolj nevarne so 2, 3 in 4-letne strune, ki za svoj obstoj potrebujejo večje količine vode. Ker živijo v tleh so podzemni deli rastlin (korenine, podzemna stebla, gomolji, koreni) idealni vir hrane in vode za strune. Strune vrtajo v krompir še posebno intenzivno v času pomanjkanja talne vlage (suša), saj je njihovo telo popolnoma prepustno za vodo. Mlade ličinke se prehranjujejo le s tekočo hrano, ki jo vsebujejo mlada rastlinska tkiva. Najbolj prizadenejo žita, koruzo, krompir in peso. Škodo delajo z vrtanjem v rastline od spomladi do jeseni, ko se spustijo v globlje predele tal, kjer prezimijo. Luknjice, ki jih delajo strune z vrtanjem v gomolje krompirja in izločanjem rjavih iztrebkov v praksi pogosto zamenjamo s poškodbami, ki so posledica okužbe z glivično boleznijo bela noga (Rhizoctonia solani).

Hrošči pokalice najraje odlagajo svoja jajčeca v travnate in zaraščene njivske površine s plevelom, kjer vsaj nekaj let ni bilo obdelave tal. Njive, ki jih stalno obdelujemo, niso primerne za razmnoževanje in razvoj strun. Iz tega sledi, da strune delajo največje škode v okopavinah, ki smo jih zasadili na preoranih travnikih, deteljiščih in zapleveljenih žitnih strniščih. Najbolje je, da na takšne površine vsaj tri leta ne sadimo krompirja, ves čas pa jih intenzivno obdelujemo. Pred sajenjem krompirja lahko na osnovi ulovov na vabah (kos krompirja) ali z vzorčnimi izkopi (kvadrat 50 cm v globini ornice) določimo, na kateri površini bomo zatirali strune in kje ne. Kritično število za krompir je 6 strun/m².

Zatiranje strun je zelo težavno, zato raje ukrepamo preventivno. Z insekticidi jih raje zatirajmo v drugih poljščinah pred krompirjem (npr. koruza). Krompirja nikoli ne sadimo v preorano ledino travnika ali za predhodnim posevkom detelje, lucerne ali večletne krmne mešanice na njivah. Zavestno neupoštevanje kolobarja in načel integrirane pridelave lahko pripelje do napadov strun, ki jih ni mogoče več kontrolirati z insekticidi. Zmanjšanje prihodka na račun zmanjšanja tržnega pridelka, je v takšnih primerih lahko zelo veliko. Praksa klasične konvencionalne pridelave žit brez obdelave strnišč je pokazala, da je neobdelano zapleveljeno strnišče "idealno" odlagališče jajčec za hrošče pokalice iz katerih se izležejo strune. V preteklih letih sta se ozek kolobar specializiranih pridelovalcev krompirja in neobdelana strnišča pokazala kot velika problema, ki imata za posledico močne napade strun in drugih škodljivcev ter bolezni.

Če pa moramo zatirati strune v krompirju, trenutno nimamo več na izbiro registriranih učinkovitih pripravkov. Po zadnjih izkušnjah iz prakse sta bila v zadnjih letih edina zadovoljivo uspešna insekticida za talno aplikacijo starejši Dursban EC (klorpirifos) in novejši Actara 25 WG (tiametoksam). Škropljenje obeh sredstev pred sajenjem v brazdo ni dajalo več ustreznih rezultatov, zato se je v zadnjih letih bolj uveljavilo škropljenje ob osipanju v vrste. Najboljše rezultate smo dobivali s škropljenjem neposredno pred osipanjem s traktorjem, ki ima spredaj pripeto škropilnico in zadaj osipalnik- medvrstni prekopalnik, ki takoj zadela koncentrirano aktivno snov v tla. Proizvajalci so priporočali enkratni koncentriran odmerek aktivne snovi na ha. Žal pa se je zaradi pojava odpornosti strun na obe aktivni snovi, priporočen odmerek vsako leto povečeval, kar je postalo dvomljivo glede varstva okolja. Pri obeh isekticidih je bila problematična karenca, ki je lahko predolga za zgodnje sorte krompirja. Pri poznih sortah pa aktivna substanca ne učinkuje več, ko prihaja do poznejših napadov strun v avgustu in septembru. Vedno večji odmerki aktivne snovi na hektar in vedno manjša učinkovitost sta imela za posledico umik obeh sredstev in izgubo dovoljenja za uporabo. S povečevanjem odmerka so se zelo povečevali stroški pridelave, ki pa niso opravičevali zmanjšanja izgub pridelka. Poleg obeh omenjenih sredstev tudi starejši talni insekticidi (granulati) ne dajejo ustreznih rezultatov in so sporni glede varovanja zdravja in okolja. V zahodni Evropi imajo manjše število učinkovitih pripravkov, ki pa zaradi svoje strupenosti ne dobijo dovoljenja za uporabo pri nas.

Napadi so intenzivnejši v sušnih letih. Na površinah, kjer so prisotne strune, je problematično lahko tudi predolgo obdobje od uničenja krompirjevke pa do izkopa. V tem obdobju se strune ne morejo prehranjevati z ostanki plevelov v tleh, ker jih herbicid praktično popolnoma uniči. Takrat se strune osredotočijo na krompirjeve gomolje, ki so zanje edini vir hrane in vode. Rešitev je edino dovolj zgoden izkop, ki ga opravimo takoj, ko mine karenca herbicida s katerim smo uničevali krompirjevko.

Trenutno nimamo na razpolago niti enega učinkovitega in dovoljenega insekticida za zatiranje strun v krompirju. Zato se raje izogibajmo sajenja krompirja na površine, kjer vemo, da so prisotne strune. Brez dvoma pa je učinkovit insekticid proti strunam to, kar zelo pogrešajo vsi pridelovalci krompirja, kar pa mora zagotoviti fitofarmacevtska industrija.