Pridelovanje gensko spremenjenih rastlin

V minulih dvajsetih letih se je dolgotrajnemu in relativno omejenemu klasičnemu žlahtnenju rastlin pridružila tako imenovana genska tehnologija. Ta tehnologija omogoča hiter vnos točno določenih genov iz kateregakoli organizma v rastline ter njihovo izražanje. Tako spremenjene rastline imenujemo transgene rastline oziroma gensko spremenjene rastline (GSR), ki spadajo v širšo kategorijo gensko spremenjenih organizmov (GSO).

Uvajanje masovne pridelave GSR je postalo osrednje vprašanje prihodnosti svetovnega kmetijstva. Genska tehnologija postavlja povsem nova obzorja razvoja in uporabe kmetijskih rastlin na najrazličnejših področjih in je velik biotehnološki izziv za prihodnost. Večplastnost uvajanja, uporabe in posledic takšne tehnologije v praksi ter omejene izkušnje seveda zbujajo mnogo vprašanj, pomislekov in nasprotovanj. Poleg interesov tehničnega razvoja oziroma interesov kapitala je treba upoštevati tudi etični vidik.

Z uporabo GSR naj bi se izognili nekaterim negativnim posledicam intenzivnega kmetijstva, na drugi strani pa nekateri strokovnjaki opozarjajo na daljnosežne in nepredvidljive posledice ter na nesprejemljivost tega početja.

Obseg pridelave GSR

Prvi eksperimentalni poljski poskusi z GSR so se pričeli izvajati v ZDA leta 1983. Nato so leta 1994 prav tako v ZDA zaceli komercialno pridelovati nekatere transgene poljščine. O obsežnejši pridelavi transgenih poljščin lahko govorimo od leta 1996 naprej, ko so celokupne svetovne površine, zasejane z GSR, obsegale 2,8 milijona ha in so naraščale iz leta v leto. Večanje površin je z leti še naraščalo. Leta 1999 so te rastline obsegale že 40 milijonov ha, leta 2006 pa 102 milijon ha.

Pridelovanje GSR narašča tudi v Evropski uniji, kjer je največja pridelovalka teh rastlin Španija, pridelujejo pa se tudi v Franciji, Nemčiji, Češki in še v nekaterih drugih državah.

Največji delež med transgenimi poljščinami ima soja (61 %), ki dosega 55 % celotne svetovne proizvodnje soje. Sledi koruza s 23 %, bombaž z 11 %, oljna ogrščica s 5 %. Na območju EU je koruza MON810 z vstavljenim Bt genom, z odpornostjo na koruzno vešco zaradi katerega rastlina proizvaja snov, ki je strupena za koruzno vešco, za zdaj edina GSR z dovoljenjem za pridelovanje na tem območju.

Do leta 2002 je bilo v svetu skupaj izdanih 85 dovoljenj za transgene elemente, vključene v 16 različnih rastlinskih vrst. Približno tri četrtine vseh transgenih rastlin ima vnesen genski material, ki omogoča odpornost na novejše herbicide, petina jih je odpornih na žuželke, nekaj pa jih ima kombinacijo obeh lastnosti. Med lastnostmi GSR najdemo še:

• odpornost na viruse (buče, krompir, papaja),
• moško sterilnost (kontrolirano opraševanje pri oljni ogrščici, koruzi, cikoriji)
• spremembo kakovosti (npr. sprememba sestave maščobnih kislin v oljih pri soji in oljni ogrščici, upočasnjeno zorenje paradižnika, sprememba barve pri nageljnih). (Žel, 2004).

Smeri razvoja transgenih rastlin

Prva generacija transgenih rastlin je bila usmerjena predvsem k izboljšanju agronomskih lastnosti v korist pridelovalca, brez neposrednih koristi za potrošnika. V zadnjem času prihajajo v ospredje genske modifikacije, usmerjene v korist potrošnika ali za specifične potrebe industrije. Za njih naj bi bila značilna velika raznolikost s stališča uporabnosti. Pri tej drugi generaciji GSR so genske modifikacije usmerjene zlasti v izboljšanje kakovosti pridelkov npr: hranilne vrednosti, vsebnosti vitaminov in mineralov, arome, okusa, spremembo vsebosti funkcionalnih sestavin hrane – povečanje vsebnosti avanoidov, antioksidantov, zmanjšanje alergenov ter ostalih nezaželenih komponent (npr. čebula z utišanim encimom aliinazo, ki povzroča solzenje ob rezanju čebule). Skratka, šlo naj bi za novo generacijo hrane, ki ne bi bila zgolj živilo, temveč še bolj kot doslej preventivno zdravilo. (Javornik, Bohanec, 2004).

V prihodnosti se načrtuje uporaba transgenih rastlin na najrazličnejših področjih, saj genska tehnologija omogoča vnos številnih novih lastnosti. Idej je veliko, uresničljivost pa je odvisna od različnih dejavnikov – predvsem pa od razvoja znanosti in sprejemljivosti potrošnikov. Številne raziskave so usmerjene v nove, kmetijstvu pomembne lastnosti, kot so; modifikacija rasti (geni za nizko rast žit), odpornost na glivične bolezni, sušo, slana tla, zmrzal, preveliko vlažnost, senčenje ali pa v izboljšanje fotosintetične aktivnosti, asimilacije hranil itd. (Bohanec, 2004).

Soobstoj konvencionalne pridelave in GSO

Soobstoj pomeni možnost kmetov, da prosto izbirajo med različnimi sistemi pridelave kmetijskih rastlin, pri tem pa upoštevajo vse predpisane zahteve in da s svojo izbiro načeloma ne vplivajo na gospodarnost pridelave drugih (okoliških) kmetov. Po smernicah EU naj ne bi bil izključen noben način pridelave, posamezna država članica pa ima možnost glede na svoje posebnosti zakonsko urediti področje soobstoja.

V Sloveniji je MKGP pripravilo predlog Zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. Namen predlaganega zakona ni dovolitev pridelave GSR, ampak določiti pravila in ukrepe, ki naj bi zagotavljali, da se odobreni GSO ne bi pojavljali v posevkih ali pridelkih, kjer njihova prisotnost ni zaželena ali dovoljena, kot je to v primeru ekološke pridelave. Zakon določa pravila in ukrepe za zagotavljanje soobstoja in za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v gensko nespremenjenih rastlinah oz. pridelkih, postopke prijave pridelave GSR, obveznosti pridelovalcev GSR, način vzpostavitve območij za pridelave GSR in območij brez GSR, strokovno usposabljanje pridelovalcev za ravnanje s GSR, vzpostavitev in vodenje registra pridelovalcev GSR ter evidence območij za pridelavo GSR in evidence območij brez GSR, postopke za uveljavljanje odškodnine za škodo nastalo zaradi prisotnosti GSO v rastlinah in pridelkih, monitoring prisotnosti GSO v rastlinah in pridelkih na kmetijskih gospodarstvih, inšpekcijskih nadzor ter sankcije. (www.mkgp.gov.si).

Za Slovenijo je značilno, da je velikostna struktura kmetij težko primerljiva s velikostno strukturo kmetij v EU. Majhnost in razdrobljenost kmetijskih pridelovalnih površin še posebej otežuje nadzor nad GS sortnimi materiali. Problem soobstoja s konvencionalnimi materiali je na ta način še bolj zapleten. Za Slovenijo se poglavje soobstoja konvencionalnih in GS materialov kulturnih rastlinskih vrst šele odpira. (Meglič s sod., 2008).

Odnos javnosti do GSO

V državah po svetu imajo različen odnos do uvajanja GSR in za zdaj ne kaže na iskanje enotnih skupnih rešitev. Zakonodaja EU naj bi omejevala nekontrolirano širjenje genske tehnologije, s strogimi predpisi pa naj bi zagotovila, da se v okolje ne bi sprošcali organizmi, ki predstavljajo tveganje. Predpisi naj bi postavljali uporabo transgenih rastlin v varne okvire, ne da bi pri tem znanosti postavljali nepremostljive okvire. Ravnanje z GSR je tudi v veliki meri odvisno od strokovnih odločitev na državni in regionalni ravni (Kogoj, 2006).

GSO so predmet številnih diskusij, celo predmet razprav političnih strank in zanimiva tema za medije. Zelo pomembna je sprotna informiranost javnosti in razumevanje, kaj GSO so, kaj lahko nudijo, kakšne so njihove potencialne prednosti in slabosti, da odločitev posameznika o njihovi sprejemljivosti ali nesprejemljivosti temelji na verodostojni informiranosti. (Žel, 2008). Eden od slovenskih spletnih naslov, kjer so na voljo informacije o GSO; www.biotechnology-gmo.gov.si