Gnitje krompirja
Krompirjeva plesen še vedno najnevarnejša bolezen na krompirju
Za pridelavo jedilnega krompirja lahko rečemo, da je kar zahtevna tehnološko in tudi ekonomsko. Kljub slabi samooskrbi z jedilnim krompirjem v zadnjih letih, le od 45 do 60 % v letu 2020 (vir: SURS), je trg jedilnega krompirja še vedno preslabo organiziran in podvržen negotovosti in problemom s prodajo. Prav zaradi tega se pridelava ne povečuje in se jedilni krompir raje uvaža, kot bi povečevali lastno pridelavo.
Semenski krompir je strošek
Vsi pridelovalci jedilnega krompirja se zavedamo, da je potreben finančni vložek za resno pridelavo jedilnega krompirja za nakup semena, gnojil, sredstev za varstvo rastlin, mehanizacije in opreme za dodelavo in skladiščenje. Strošek semenskega krompirja pri pridelavi jedilnega krompirja je precej velik in predstavlja približno kar tretjino vseh direktnih stroškov pridelave. Strošek semenskega krompirja pa predstavlja s sajenjem domačega pridelka odpadnega drobnega krompirja priložnost za varčevanje. Zdrav semenski krompir je poleg dobrih njivskih površin in vode osnova za pridelek zdravega jedilnega krompirja.
S sajenjem domačega pridelka posadimo bolezni
Problemi s kakovostjo pridelka jedilnega krompirja praviloma izvirajo iz okužb posajenega krompirja, ki imajo različne bolezni krompirja. V zadnjih letih so največji izziv za pridelovalce gotovo bakterijske bolezni, ki so bile pripeljane v Slovenijo z uvoženim krompirjem. Problemi se vse bolj kažejo tudi iz okužb lokalnega izvora iz tal, ki so posledica vnosa in prenosa bolezni iz preteklih let. Bakterijske bolezni gnitja zagotovo delajo največje škode pridelovalcem krompirja. Problem se še povečuje, ker bakterije ostajajo v tleh in se prenašajo na druge gostitelje in rastline v kolobarju ter na nasade krompirja, ki si prepogosto sledijo v kolobarju. Bakterijske bolezni gnitja so grožnja pridelavi jedilnega in semenskega krompirja tudi v prihodnje, saj zanje poleg zdravega izvornega semena, dovolj širokega kolobarja brez gostiteljskih rastlin z vključenimi dosevki za »razkuževanje« tal nimamo drugih ustreznih kratkoročnih in učinkovitih rešitev. Spremembe klime, višanje temperatur ter ekstremno vreme z intenzivnimi padavinami so samo dejavniki pospeševanja širjenja bolezni in večanja gospodarske škode v pridelavi krompirja. Edini možni rešitvi za prihodnost sta higiena njiv in sajenje izključno zdravega semena.
Problem virusnih bolezni je pridelovalcem krompirja poznan že dalj časa. Najbolj se spomnimo propada stare slovenske sorte Igor, ki je bila izredno občutljiva na nekrotičen različek krompirjevega virusa Y NTN. Sortam krompirja, ki so občutljive na virusne bolezni, se pridelek precej zmanjša že v prvem letu, ko gre za tako imenovane primarne okužbe. Sajenje okuženega pridelka jedilnega krompirja z virozami pa zmanjša pridelek jedilnega krompirja še intenzivneje v naslednjem letu s sekundarnimi okužbami ter pušča negativne posledice na kakovosti pridelka. Ob prisotnosti nekroz na pridelanih gomoljih zaradi okužbe z virusom pridelamo neustrezno jedilno kakovost. Zato so določene starejše in tudi novejše tuje sorte, ki so občutljive na virus Y in na ostale krompirjeve viruse (zvijanje listov, mozaiki, krompirjev virus S, M, mop top ...) zelo neprimerne za ponovno sajenje. Problem se poveča še posredno, ker so okuženi nasadi vir okužb za zdrave nasade v bližnji in širši okolici. Listne uši so prenašalci (vektorji) za virusne bolezni krompirja, saj s svojim letanjem iz okuženih na zdrave nasade skrbijo za prenos bolezni s sesanjem rastlin. Pomeni, da s sajenjem domačega okuženega pridelka z virozami, lahko delamo škodo tudi nasadom iz zdravega certificiranega semena.
Problem glivičnih bolezni v pridelavi krompirja se zdi še najbolj obvladljiv, saj ga poznamo najdalj in imamo z zatiranjem in izbiro fungicidov precej izkušenj. Z ustreznimi fungicidi, njihovo menjavo in s pogostim škropljenjem smo tudi v precej deževnem vremenu sposobni zaščiti nasade krompirja. Proti krompirjevi plesni in ostalim nevarnim glivičnim boleznim (bela noga, črna listna pegavost, suha trohnoba …) imamo na trgu na voljo precej učinkovitih pripravkov. Problem v praksi se pojavi, ker ne sledimo priporočilom prognostične službe za bolezni o preventivni uporabi, in s kurativnimi ukrepi zaščite nismo več uspešni. Marsikdo si pridela svoj krompir za sajenje in kupi le nekaj sto kilogramov certificiranega semena. Z ukrepom zgodnjega uničenja cime, ki je nujen za preprečevanje prenosa virusnih bolezni, praviloma pridelovalci ne rešijo okužb z bakterijami, ki so prisotne v nasadu in še manj okužbe z glivičnimi boleznimi. Prihaja najpogosteje do okužb s krompirjevo plesnijo, črno listno pegavostjo, z belo nogo in s suho trohnobo. Ker se gomolji okuženi s krompirjevo plesnijo lahko razmeroma dobro skladiščijo in vsi ne zgnijejo, pridelovalci lastnega semena posadijo plesen na svoje njive. V letu sajenja se soočijo s primarno okužbo s plesnijo, ki jo je nemogoče ustaviti ob ugodnih razmerah za razvoj bolezni.
Pridelan jedilni krompir je ponovno okužen in gnije najprej na njivi in kasneje v skladišču. Pri okužbah s črno listno pegavostjo določene sorte kažejo znake okužbe v obliki suhe trohnobe in vdrtih suhih peg na gomoljih v skladišču. Sajenje gomoljev okuženih z belo nogo je zelo neprimerno za pridelavo jedilnega krompirja, ker prav tako zelo zmanjša pridelek in zelo poslabša kakovost in obliko pridelanih gomoljev. Kljub možnosti uporabe fungicidov za zaščito, so okuženi gomolji z belo nogo neprimerni za sajenje. Učinkovito prebiranje gomoljev pred sajenjem je praktično nemogoče. Do same okužbe z belo nogo pride tako iz semena in iz tal, kjer je gliva prisotna praktično povsod v tleh. Hladno in mokro vreme po sajenju sta idealna pogoja za okužbo kalečih gomoljev in kasnejše venenje stebel ter deformacije novega pridelka gomoljev zaradi bele noge. Četrta zelo pogosta glivična bolezen na krompirju je suha trohnoba krompirja, ki jo povzročajo glive iz rodu Fusarium sp. Sorte so različno občutljive na omenjeno glivo, okužbe pa so odvisne tudi od vrste tal, kjer rastejo in načina izkopa ter poškodb ob izkopu. Okuženi gomolji so neprimerni za sajenje, saj zaradi suhe gnilobe propadejo deloma že v skladišču ali kasneje po sajenju na njivi. Rezultat sajenja okuženih gomoljev s suho trohnobo je prenos okužbe v njivska tla in prazna mesta v nasadu, ki imajo za posledico zelo zmanjšan pridelek jedilnega krompirja.
Zaključek
Res je, da semenski krompir pri pridelavi poznega jedilnega krompirja predstavlja stroškovno kar eno tretjino neposrednih stroškov pri srednji intenzivnosti. Zato se pridelovalci pogosto ob slabi prodaji jedilnega krompirja odločijo za varčevanje pri nakupu kakovostnega semena. Odločitev je kratkoročno prihranek, vendar dolgoročno prinaša najprej izgubo pridelka in poslabšano kakovost jedilnega krompirja ter dolgotrajno gospodarsko škodo na kmetijah. V tekoči pridelovalni sezoni in dolgoročno se na njivah pojavi lahko še nešteto problemov zaradi posajenih okuženih gomoljev z različnimi glivičnimi, virusnimi in bakterijskimi boleznimi gnitja. Kljub nakupu zdravega semena v naslednjih letih, pa ostane na njivah primernih za sajenje krompirja nepopravljiva škoda z boleznimi, ki lahko več let ali za vedno zmanjšujejo količino in kakovost pridelka jedilnega krompirja. Prihranek pri sajenju domačega pridelka lahko pomeni večletno gospodarsko škodo in izpad prihodka tudi v letih z dobro ceno pridelka jedilnega krompirja.
mag. Jože Mohar, RWA Slovenija
