Gnojenje krompirja
Pasti sajenja domačega krompirja namesto semena
Pripravil: mag. Jože Mohar
V preteklosti smo glavni vzrok za gnitje iskali v krompirjevi plesni (glivična bolezen), v zadnjih letih pa postajajo vse večji problem bakterijske bolezni. Te ob milih zimah prezimijo v tleh, ostajajo na gostiteljskih rastlinah in se ob visoki vlagi širijo prek tal na krompirjeve rastline. Uničevanje bakterij v njivskih tleh je praktično nemogoče. Krompirjevo plesen, ki je bila v preteklosti glavni vzrok gnitja, znamo z uporabo fitofarmacevtskih sredstev tudi dobro kontrolirati in obvladovati. V nekaterih letih nam uspe brez škropljenja pri zgodnjih sortah ali z bakrenimi pripravki na vrtovih in ekoloških površinah. Pri bakterijskih boleznih pa nimamo na voljo fitofarmacevtskih sredstev, delujemo lahko le preventivno.
Nove oblike bakterij postajajo ne samo lokalni slovenski problem, ampak tudi globalni problem v vseh državah, ki se ukvarjajo s pridelavo krompirja. Spremembe klime, milejše zime, intenzivni vremenski pojavi z daljšimi obdobji padavin so pravi vzrok za še bolj intenzivno širjenje bakterijskih bolezni, ki smo jih v preteklosti lažje kontrolirali in zatirali. V preteklosti smo radi trdili, da so bakterijske bolezni gnitja problem severnih hladnih dežel in da na visokih temperaturah v Sloveniji propadejo. Pa žal ni več tako. Nove vrste bakterij so zelo prilagodljive, odporne na vreme in preživijo tudi visoke temperature in sušo ter ostajajo v tleh na gostiteljskih rastlinah ter ponovno okužujejo krompirjeve rastline, ki jih posadimo na okužene površine.
Po ugotovitvah naših strokovnjakov (Marolt in Dolničar, 2017) so najnevarnejše bolezni krompirja v Sloveniji štiri bakterije. To so: Dickensa solani (sinonim Erwinia chrysanthemi), Pectobacterium carotovorum subsp. brasiliense (sinonim Erwinia caratovora), Pectobactterium wasabiae in Pectobacterium atrosepticum (sinonim Erwinia caratovora subsp. atrosepticum). Bakterijske bolezni gnitja krompirja imenujemo na splošno “črna noga krompirja”, ker povzročajo najprej venenje, potem črnjenje in propad spodnjega dela stebla pri krompirju. Znaki se kažejo najprej kot venenje, rumenenje stebel, njihov propad in posledično propad gomoljev v tleh. V zadnjih desetletjih so največje škode delale bakterije iz rodu Pectobacterium, ki so bile prisotne predvsem na severu Evrope in so k nam prišle z uvoženim semenom iz Škotske, Nizozemske, severne Nemčije, Belgije ... Zadnja leta pa je najnevarnejša vrsta Dickeya solani, ki je prisotna praktično povsod po Evropi in se je izredno prilagodila na spremembe klime (višje temperature) in ima kopico gostiteljev ne samo v krompirju, ampak tudi v okrasnih rastlinah. Bakterije preživijo tudi v naših tleh in se pojavljajo tudi v slovenskih nasadih semenskega krompirja. Lahko rečemo, da so postale ne samo globalni, ampak tudi lokalni problem pridelave jedilnega in semenskega krompirja.
Bakterijske bolezni se iz okuženih rastlin širijo ob prisotnosti vlage, padavin tudi na sosednje rastline. Voda je učinkovit prenašalec bakterij. Pogosto le-te vdirajo v rastline skozi rane in odprtinice (lenticele) na gomoljih ali se širijo prek podzemnih stebel in stolonov v mlade gomolje, ki propadejo. Tipičen znak za okužbo z bakterijo je temno (črno) obarvano steblo krompirjevih rastlin tik pod in nad tlemi. Ko ga izpulimo in vonjamo, ima okuženo steblo tipičen neprijeten smrdeč vonj po gnilem. Tudi okuženi gomolji delno propadejo v tleh ali pa dokončno po izkopu v skladišču in praktično “stečejo”. Ravno gnitje krompirja v skladiščih v preteklem letu je resen problem, ki izvira večinoma iz bakterijskih okužb gomoljev, lahko pa tudi iz kombinacije okužbe s krompirjevo plesnijo in bakterijami. Problem gnitja se še poveča v neustreznih skladiščih, spravilu prevlažnega krompirja, ki je bil ob izkopu poškodovan, ter ob previsoki vlagi in previsoki temperaturi skladiščenja. S hitrim in učinkovitim sušenjem gomoljev ter skladiščenjem pri nižjih temperaturah lahko zaviramo širjenje bolezni iz okuženih na zdrave gomolje.
Znaka okužbe s črno nogo v nasadu sta rumenenje in venenje krompirjevke.
Bakterijske bolezni imenujemo tudi mehka gniloba krompirjevih gomoljev in jo štejemo za nevarno bolezen na krompirju, ki lahko naredi hudo gospodarsko škodo. Gnitje pogosto pospešuje pomanjkanje kisika. Vstopna mesta za bakterije pa so, kot že omenjeno, rane na kožici gomoljev, udarci podkožnega tkiva ter okužbe z drugimi boleznimi kot je krompirjeva plesen. Pogosto je gnitje še intenzivnejše, ko gre za kombinacijo okužbe z bakterijo črno nogo in glivično boleznijo krompirjevo plesnijo. Ob hudih napadih in stoječi vodi v nasadih, gomolji zgnijejo že v tleh. Drugače pa pogosto navidezno zdrave in okužene gomolje pripeljemo v skladišče in kasneje zgnijejo v skladišču ali pa sploh ne. Če okužene rastline posadimo prihodnje leto, predstavljajo vir novih okužb in širjenja bolezni.
Črna noga se širi v pridelavi na več načinov (Kus,1994): Iz okuženega semenskega gomolja po podzemnih živicah (stolonih) v mlade gomolje med rastjo. Posredno iz tal, kamor sadimo krompir. V tla pa pridejo iz gomoljev, ki zgnijejo v tleh predhodno leto ter z ostanki drugih rastlin gostiteljic (strniščna repa, sončnica, osat, sladkorna pesa, okrasne rastline ...) Bakterije prenašajo tudi različne žuželke (Drosophila sp.). Lahko se prenaša v skladišču z dotikom med okuženim in zdravimi gomolji. Kašasti in gnili gomolji vsebujejo milijone bakterij, ki se širijo na zdrave gomolje skozi odprtinice in ranice na gomoljih. Če je krompir v skladišču prevlažen in so temperature previsoke, se lahko mokra gniloba zelo hitro razširi in pride do velik izgube pridelka. Določene sorte so bolj občutljive druge pa manj na prenos bolezni v skladišču. Po ugotovitvah (Marolt in Dolničar, 2017) potrebujejo bakterije iz rodu Pectobacterium za razvoj in širjenje precej vlage in jim odgovarja stoječa voda na njivah, bakterije iz rodu Dickeya pa so že tako prilagojene, da se širijo na krompirju v različnih razmerah tako vlage kot temperature. Slednje so tako lahko še bolj nevarne.
Varstvo pred bakterijami črne noge je osnovano na preventivi, ker proti bakterijskim boleznim nimamo na voljo učinkovitih in dovoljenih kurativnih fitofarmacevtskih sredstev. Po priporočilih slovenskih (Marolt in Dolničar, 2017) ter nizozemskih strokovnjakov (Van der Zaag, 1996) moramo upoštevati sledeče ukrepe:
- Sadimo zdravo certificirano seme in se izogibamo prevlažnim površinam za sajenje. Izbiramo dobre odcedne površine tal, ki niso zgažene, tako da na njih ne zastaja voda. Izogibamo se pretiranemu namakanju okuženih njivskih površin.
- Semenskih gomoljev pred sajenjem nikoli ne režemo, tudi če imamo namen razkuževati nož.
- Po sajenju ne pretiravamo z gnojenjem, še posebno se izogibamo pretiranim odmerkom dušika, ki pospešuje širjenje bolezni zaradi povečane občutljivosti rastlin.
- Okužene gomolje zgodaj izkopljemo in smo pozorni, da jih pri izkopu čim manj poškodujemo. Med izkopom naj bojo čim bolj suhi in jih takoj pred skladiščenjem posušimo. Skladiščimo jih čim krajši čas pri nižjih temperaturah 5–7 °C in poskušamo čim prej porabiti ali prodati. Pred pakiranjem in pred prodajo okuženih gomoljev ne peremo!
- V mokrih letih, ko že na njivah opazimo okužbe z bakterijami, lahko z izločanjem in s fizičnim odstranjevanjem obolelih rastlin z njive zmanjšamo infekcijski pritisk bolezni. Pri izkopu in kratkotrajnem skladiščenju pa delujemo preventivno, sušimo gomolje in tudi v skladišču izločimo v kupu ali v zabojih mokre okužene gomolje, da se z njih bakterije ne širijo in okužujejo zdravih gomoljev. Kemično zatiranje bakterijskih bolezni ni mogoče ali pa je neuspešno z naravnimi pripravki.
Bakterijska okužba semenskega krompirja s pripadajočimi Znaka okužbe s črno nogo v nasadu sta rumenenje in venenje krompirjevke. glivičnimi okužbami je vir kasnejših okužb v nasadu.
