Pasti sajenja domačega krompirja namesto semena
Preteklo leto – z rekordnimi količinami padavin – je bilo idealno za širjenje krompirjeve plesni (Phytophthora infestans), ki je še vedno najnevarnejša glivična bolezen na krompirju. Najnevarnejša je predvsem zaradi svoje sposobnosti hitrega širjenja v nasadih krompirja v vlažnih letih in škodi, ki jo naredi. Gliva napada vse dele rastline: liste, stebla in gomolje. Od prve okužbe nasada, ki sploh ni opazna, lahko v dveh tednih popolnoma uniči rastline in posledično ostanemo brez pridelka krompirjevih gomoljev.
Krompirjeva plesen je bila v Evropo zanesena iz Amerike hkrati s krompirjem in je bila kriva za lakoto ter kasnejše preseljevanje predvsem Ircev po celem svetu. Irska prehrana je v sredini 19. stoletja (1845) temelji la izključno na krompirju, ki pa je zaradi krompirjeve plesni gnil. Takrat je bila ta bolezen krompirja po zgodovinskih virih kriva za hudo lakoto, več milijonov mrtvih in razseljenih. Vsa zgodovinska dejstva pričajo o pomembnosti krompirjeve bolezni, človek pa je kar hitro odkril prva bakrena sredstva za zaščito. V današnji pridelavi krompirja si težko predstavljamo njegovo pridelavo brez zaščite pred krompirjevo plesnijo in ostalimi glivičnimi boleznimi. To najbolj občutijo tisti pridelovalci, ki varstvo izvajajo pomanjkljivo ali pa ga sploh ne. Kljub intenzivnim naporom žlahtniteljev v zadnjih več deset let, da bi ustvarili odporne sorte krompirja na krompirjevo plesen, ob mokrih letih pridelovalci krompirja zelo težko ohranijo »žive« nasade do konca vegetacije brez zaščite – tudi pri sortah, ki veljajo za dobro odporne. Preteklo leto je bilo idealno za širitev bolezni, ki je skoraj brez izjeme uničila vse nezaščitene nasade ter nasade v vrtovih. Tam, kjer rastline niso propadle že med rastjo, je pridelovalcem zgnil pridelek, ki je bil okužen s krompirjevo plesnijo.
Znaki bolezni
Znaki bolezni se najprej kažejo kot rumene pege na robovih lističev, ki nato porjavijo in se hitro večajo (Kus, 1999). Te pege so na začetku v premeru velike le od 0,5 do 1 cm, se hitro širijo ter na koncu uničijo celoten list in rastlino. Spodnji del lističev peg je pokrit z belim poprhom, ki je trosovnik glive, ki se naprej širi s trosi, ki jih raznašata voda in veter. Če se ob okužbi pojavi suša in visoke temperature nad 25 °C, se proces širjenja plesni začasno zaustavi. Če nasad ni zaščiten s fungicidi, se krompirjeva plesen širi ob ugodnih pogojih – visoki zračni vlagi in nižjih temperaturah. Pogosto nas zavedejo znaki listnih vročinskih ožigov na krompirjevih listih ali zgodnjih okužb s črno listno pegavostjo (Alternaria solani), ki jih zamenjamo s krompirjevo plesnijo. Če nismo prepričani o okužbi s plesnijo, strokovnjaki svetujejo (Van der Zaag in sod., 1996), da takšne sumljive liste navlažimo in za 24 ur zapremo v navadno polivinilasto vrečko. Po enem dnevu bo na okuženih zelenih listih brez dvoma zrasel bel micelij plesni. Znaki krompirjeve plesni se lahko istočasno kot na listih pojavijo tudi na steblih v obliki sivorjavih ali rjavo črnih peg, ki obdajo stebla. Znaki okužbe na steblih se lahko pojavijo kadar koli, najpogosteje pa so prisotni v začetni fazi okužb, preden se krompirjevka v nasadih že strne (Kus, 1999). Kadar so stebla močno napadena s plesnijo, se lahko posušijo in tudi zlomijo.
Gliva krompirjeve plesni napada tudi krompirjeve gomolje, ki pa jih ne okuži neposredno s širjenjem bolezni z listov in stebel. Gomolji se okužijo prek lenticel (odprtinic za dihanje na površini gomoljev), očesc in ran, ko dež spere trose iz nadzemnih okuženih delov prek tal na gomolje pod njimi. Če so gomolji slabo pokriti s tlemi zaradi slabega osipanja, grebeni pa so sprani zaradi obilnih padavin (manj kot 10 cm prsti na njih), trosi zlahka pridejo do površine gomoljev s padavinsko vodo in tam kalijo ter jih okužijo.
Kus (1999) trdi, da se najmanj po mesecu dni po okužbi na gomoljih pokažejo vdrte mehke pege, ki so sivkaste ali rjave barve. Pod temi pegami meso gomoljev porjavi ali posivi in popolnoma odmre ter zgnije. Po znakih okužbe, rjavih pegah v mesu gomoljev, bolezen včasih imenujemo tudi rjava trohnoba (Kus, 1999). Bolezen se intenzivneje širi v tleh, ki so vlažna in težja, na lažjih tleh pa se širi manj intenzivno. Pomembne so tudi sortne značilnosti in občutljivosti na okužbe na gomoljih. Med sortami je lahko precejšnja razlika. Praviloma so zelo zgodnje sorte bolj občutljive na plesen od poznejših. Kus (1999) trdi, da je optimalna visoka vlaga z omočenim listjem rastlin (najmanj 5 ur) in temperatura zraka od 15 do 20 °C, ko je življenjski cikel krompirjeve plesni najhitrejši in traja le od 4 do 5 dni. To je ključno spoznanje za razumevanje odvisnosti bolezni od vremena, ki je bistveno za razvoj trosov in temelj za napovedovanje bolezni ter nasvete za varstvo. Bolezen se praviloma razmnožuje nespolno s trosi, lahko pa tudi spolno z oosporami, ki več let preživijo v tleh, kjer je rasel okužen krompir (Kus, 1999).
Strategija varstva pred plesnijo
Na trgu obstaja velika izbira sredstev za varstvo rastlin – fungicidov proti krompirjevi plesni, ki so bolj ali manj učinkovita. V zadnjih letih proizvajalci ponujajo malo novih aktivnih snovi, pojavlja pa se vse več kombinacij že obstoječih starih aktivnih snovi. Aktivne snovi, ki smo jih v pridelavi uporabljali zelo dolgo, so v zadnjih letih zaradi odpornosti bolezni in pogosto odkritih ostankov v pridelku dobile prepoved uporabe, npr. mankozeb in metalaksil-M. Žal pridelovalci delamo napake in prepogosto uporabljamo isti fungicid ali isto aktivno snov, na katero se lahko zelo hitro vzpostavi odpornost glive in je sredstvo tako posledično neučinkovito.
Z redno menjavo aktivnih snovi in vključevanjem najnovejših aktivnih snovi za varstvo pred krompirjevo plesnijo zmanjšujemo možnost razvoja odpornosti glive (resistence) bolezni na fungicide. Zelo pomemben je tudi čas uporabe fungicidov. Pri varstvu pred krompirjevo plesnijo delujemo vedno preventivno, saj je pogosto, ko plesen opazimo v nasadu, že prepozno. Pomemben del preventivnega delovanja pridelovalcev krompirja je tudi redno pregledovanje nasadov, še preden krompirjevka sklene vrste oz. prekrije razore med grebeni in seveda tudi ves čas rasti vse do njenega uničenja. Staro pravilo, da lahko z zaščito čakamo, dokler vrste niso sklenjene, ne zdrži več, ker prihaja v ugodnih letih za razvoj bolezni že zelo zgodaj do prvih okužb, ko so rastline še majhne. Razlogi za zgodnje okužbe so lahko različni viri zgodnjih okužb z glivo: sistemične skrite okužbe cerificiranih semenskih gomoljev, posajen domač okužen krompir, bližnji okuženi samosevci v drugih kulturah, ki jih ni uničil herbicid ali okopavanje, npr. v koruzi, ter nezadostna zaščita bližnjih nasadov, predvsem zgodnjih sort krompirja v vrtovih in na njivah. Iz izkušenj vemo, da so zelo zgodnje sorte bolj občutljive na krompirjevo plesen kot marsikatere poznejše sorte, kar pa je praviloma genetskega izvora.
Strategija varstva nasadov krompirja pred plesnijo naj bo prilagojena sezoni in vremenu, zato ni smiselno kupovati preveč fungicidov na zalogo, ampak sproti, če ne vemo, ali bo pridelovalno leto mokro ali suho in vroče. V normalni pomladi začenjamo prva škropljenja manj razvitih nasadov, ki še rastejo počasneje s preventivnimi fungicidi in jih kombiniramo z »lokalnimi sistemiki«, ki že zdravijo, vendar se slabše premeščajo v novo zrasle rastlinske dele. Kasneje, ko je rast krompirja intenzivna in so novi rastlinski deli nezaščiteni s kontaktnimi fungicidi, je smiselna preventivna uporaba »sistemičnih kurativnih fungicidov«, ki se premeščajo prek celotne rastline v nove liste in poganjke ter v korenine in novo nastajajoče gomolje. Takšno preventivno ukrepanje je nujno in smiselno v mokrih letih v obdobju najbolj intenzivne rasti krompirjevke.
Pri preventivnih škropljenjih je že 10 mm padavin (10 l/m2) dovolj, da se fungicidna obloga spere z rastline in je potrebno takojšnje ponavljanje škropljenja z drugim fungicidom. Kakovostni nanos škropiva na zelene dele rastline je nujen tudi glede dovolj dobre zaščite stebel krompirja. Ob vročem in vlažnem vremenu zaščito proti plesni obvezno kombiniramo s preventivnimi fungicidi proti črni listni pegavosti (Alternarija solani). To je druga najnevarnejša glivična bolezen na krompirju, ki dela največje škode pri temperaturah nad 25 °C in visoki zračni vlagi. Če se krompirjeva plesen v nasadu že pojavi, je potrebno takojšnje kurativno ukrepanje, ker vemo, da se dnevno zelo hitro širi. Nujno je tudi preverjanje, če se je krompirjeva plesen zaustavila po zadnjem škropljenju. V 1 do 2 dneh po škropljenju se morajo posušiti plesnive pege na listih in porjaveti. Pri uspešni zaščiti pazimo, da se meja med bolnim in zdravim delom lista zasuši in postane ostra brez belosive plesnive prevleke na prehodu. Pridelovalci pogosto delajo napake z večkratno zaporedno uporabo dobrih kurativnih fungicidov, ki pa imajo zelo kratkotrajno delovanje na bolezen. V mislih imamo staro aktivno snov cimoksanil, ki po zagotovilih proizvajalcev in distributerjev deluje kurativno po celotni rastlini le 3 dni po škropljenju. Zaradi tega dejstva pripravke s cimoksanilom vedno kombiniramo z drugimi učinkovitimi sistemičnimi fungicidi novejše generacije, ki imajo dolgotrajnejše delovanje od prej omenjene aktivne snovi. Aktivno snov cimoksanil najdemo na trgu v večjem številu pripravkov, kombinirano z novejšimi aktivnimi snovmi in to v različnih koncentracijah, ki so lahko tudi premajhne. Ne uporabljamo je tudi večkrat zaporedoma, ker se prehitro lahko vzpostavi odpornost glive na aktivno snov.
Ko začne krompirjev nasad naravno rumeneti in zoreti, je smiselna uporaba pripravkov, ki poleg drugih aktivnih snovi vsebujejo tudi baker, ki še dodatno zavira rast krompirjevke in pospešujejo, da rastlina intenzivneje polne gomolje in povečuje pridelek.
Če so v tem obdobju pogoste padavine, je smiselna tudi uporaba kurativnih pripravkov, ki odlično uničujejo spore krompirjeve plesni, da te ne bi kalile na zorečih gomoljih krompirja. Dež lahko tako med vegetacijo kot tudi ob koncu vegetacije spere spore plesni iz zelenih delov na gomolje. Težava je še večja, če so gomolji slabo pokriti s tlemi (slabo osuti ali sprani grebeni) in spore lažje dosežejo gomolje ter v vlažnih pogojih dobro kalijo na njih. Nad gomolji naj bi bilo ob koncu vegetacije vsaj 10 cm prsti, ki jih ščiti pred dosegom spor plesni in njihovim uspešnim kaljenjem. Problematična so tudi zelo namočena tla ob izkopu, ko imajo krompirjevi gomolji zelo odprte lenticele, ki so vstopno mesto za trose gliv in bakterij ob izkopu ter kasnejše okužbe z boleznimi gnitja. Zato se izogibamo izkopu krompirja iz zelo mokrih tal. Rezultat je v vseh primerih kasnejše gnitje okuženih gomoljev v skladišču.
Če sumimo, da so gomolji že okuženi s krompirjevo plesnijo, je z izkopom smiselno počakati, da že zgnijejo v tleh in jih pri izkopu lahko ločimo in pustimo na njivi. Če bolni gomolji preživijo zimo na njivi in ne propadejo popolnoma, so v prihodnjem letu lahko nov nevaren vir okužbe s krompirjevo plesnijo za nove nasade, ki bodo posajeni v bližini. Iz njih zrastejo že okužene rastline, zato jih je zelo zaželeno odstranjevati mehansko ali s herbicidi v drugih kulturah. Z ukrepi temeljitega odstranjevanja t. i. »samosevcev» se izognemo začaranemu krogu prenašanja krompirjeve plesni, koloradskega hrošča ter ostalih bolezni in škodljivcev. Pametno in preventivno delovanje je tako osnovno vodilo v boju proti krompirjevi ples ni, ki je še vedno najnevarnejša bolezen krompirja v vlažnih letih. V vročih in bolj suhih letih je možna pridelava zgodnjih in odpornejših sort krompirja brez uporabe sredstev za varstvo pred krompirjevo plesnijo. Verjamemo, da se z upoštevanjem zgornjih navodil iz prakse lahko bolj uspešno zoperstavimo tej bolezni.
mag. Jože Mohar
